»Ko smo spreminjali koncept dela, je bilo težko za vse nas. Prvo vprašanje, s katerim se soočamo zaposleni v domovih, je vprašanje varnosti, kar najlažje zagotoviš z zaprtim oddelkom. Toda to ni tisto, kar bi si želeli za naše starše ali zase. Zato smo v okviru projekta celostne oskrbe osebe z demenco razvijali ozaveščanje vseh zaposlenih, sprva ožje delovne skupine, da smo se otresli tega strahu, da smo začeli na neki način sobivati z oskrbovanci. Ni bilo lahko. Tveganje je, strah je, toda višji cilj, to je kakovost življenja, je prevladoval.«
»Kako se pogovarjati z dementno osebo, kako jo pomiriti, če se razburi? Ena od oskrbovank tako nenehno govori isto zgodbo, kar bi nepoučenega človeka lahko hitro iztirilo, a kot v filmu poudari sočutni negovalec, je zanje zelo pomembno, da jim prisluhnemo, da jih ne utrujamo z vprašanji, kaj se je zgodilo pretekli teden, saj tega spomina nimajo, zelo dobro pa vedo, kaj se je recimo zgodilo pred 50 leti. 'Velikokrat ne najdejo besed, zato je pomembno, da govorijo zgodbo, ki jo poznajo, tudi zaradi tega, ker so suvereni pri samih besedah.'«
»Osebe z demenco so samo na začetku bolezni še delno samostojne, potem pa vedno manj, in so potem vedno bolj odvisne od pomoči drugih. Največ ljudi z demenco pa živi doma in v zadnjem času se osredotočamo nanje: da bi se zanje izboljšala kakovost življenja.«
»Zadnje leto se je oskrba omejila na zagotavljanje varnosti in zadovoljevanje osnovnih potreb. Že slednje je pri takem človeku pravi projekt. Ko oče ni več našel vhoda v podstreho, je bil prelomen trenutek, ko smo resno začeli razmišljati, da bo treba nekaj narediti.«
